Pohod po E6: Coburg-Wasserkuppe (Nemčija)

Del pohodniške poti E6 v Nemčiji od Coburga do Wasserkuppeja (950 m) poteka v regiji Frankovska. Gre za nemško sredogorje, ki se najvišje dvigne v Visokem Rhönu, z goro Wasserkuppe (950 m), ki je bila tudi cilj najinega pohoda. Na tem delu poti hodimo po naravnem parku Haßberge. Dolžina poti je 139,57 km. Vzpona je za 3.134 m in spusta za 2.504 m. Pot je razdeljena na 6. etap. Za več informacij o tehničnih karakteristikah opisane poti, kliknite tukaj.

Na spodnjih alinejah si lahko preberete več o mojih predhodnih pohodih po E6 v Nemčiji:
1. Pohod po E6 v Nemčiji: Bayerisch Eisenstain-Marktredewitz (kliknite tukaj)
2. Pohod po E6 v Nemčiji: Coburg-Marktredewitz (kliknite tukaj)

Ko se je konec julija 2019 zdanilo nad Coburgom, sva bila midva z Mihom že na poti proti prvemu najinemu končnemu dnevnemu cilju, to je bila nemška hribovska turistična vas Altenstein, ki leži nad številnimi rumenimi žitnimi polji in zelenimi gozdovi. Na začetku sva navkreber hodila po ozki asfaltni cesti, pri čemer so se ob cesti menjavale hiše in gozd. Po kakšnih 30 minutah hoje sva prišla v vas Scheuerfeld. Od tu pa sva se skozi gozd odpravila do ribnika, kjer sva naredila prvi počitek (Slika 1).

Slika 1: Ribnik v bližini Coburga

Po počitku sva nadaljevala pot naprej po gozdu, dokler nisva prišla do lokalne ceste, ki naju je privedla do vasice Hergramsdorfa in dalje do zanimivega kraja Tambach, kjer sva šla najprej mimo velikega bajerja. Malo naprej pa sva zagledala graščino Tambach (Slika 2). Tu prirejajo različne koncerte, lahko pa obiščemo tudi živalski vrt, v katerem so predvsem lokalne živali.

Slika 2: Graščina Tambach

Od tu sva nadaljevala hojo po gozdu do vasi Neundorf, katero sva del, posebej markantna je bila cerkev, videla že iz Tambacha. V tem kraju je Miha našel prodajni avtomat, v katerem so bili lokalni prehrambeni  izdelki (mleko, sir, jogurti, sladoledi, čokoladice …). Midva sva si privoščila čokoladice Nestle. Pot sva nadaljevala proti vasema Hattersdorf in Unterelldorf. Med vasema ni bilo veliko ravnega terena, kajti polja in gozdovi so bili razmeščeni po bližjih ne preveč visokih bregovih in dolinah. Tu sva tudi srečala edinega pohodnika na celotni najini trasi, ki je bil namenjen v  bližnji kamp.

Slika 3: Vas Hattersdor

Za Unterelldorfom pa sva zavila v večji gozd, ki se je razprostiral po bregovih, ki so se dvigali občutno višje kot sva bila vajena do sedaj. Od tu najprej sva se vsaj 1 uro vzpenjala po makadamskih cestah, ki so bile posute z vulkanskim črnim peskom (bazaltom) in oblikovane v polkrogu, da se je voda odtekala iz ceste in ni povzročala lukenj v cesti. Okoli naju pa mešani gozd iglavcev in listavcev. Na enem mestu sva videla dokaj veliko osamljeno skalo (Slika 4), ki je ležala na gozdnih tleh. Nisva se znala pojasniti, kako je ta skalnata tvorba končala na tem mestu, čeprav sva že prej po Bavarski videla nekaj takih skal.

Slika 4: Osamljena skala

Malo višje pa sva lahko občudovala gozdni bajer s počivališčem, ki so ga tvorili klopci in miza. Pot sva nadaljevala najprej po gozdni stezi, nato pa po makadamski gozdarski cesti (Slika 5). Te poti ni hotelo biti konca. Ves čas se je rahlo vzpenjala in za naslednjim ovinkom se je nadaljevala.

Slika 5: Makadamska gozdarska cesta proti Altensteinu

Dokler naju ni prehitel lokalni pohodnik, ki nama je povedal, da sva od vasi Altenstein oddaljena samo še nekaj 100 metrov. Kmalu sva prišla do nogometnega igrišča, kjer sva stopila tudi na asfaltno cesto. Le-ta naju je odpeljala do letnega bazena z obširno travnato okolico, poraslo z redkimi listavci. Vse to pa je stalo na rahlo vzpenjajočem pobočju, ki je pripadal večjemu kompleksu hribovskega gozda. Tu je uživalo mlado in staro v kopanju, poležavanju ob kopališču, guganju na gugalnicah, česar so se lotili manjši otroci …. Za pijačo in jedačo pa je bilo poskrbljeno v gostilni nad bazenom, ki pa je v vidika obiskovalcev delovala kot samopostrežba, le hrano je pripravilo gostinsko osebje in postreglo s pijačo ob šanku. Ta dan sva prenočila v verskem gostinskem obratu, ki je nosilo ime: Freizeit und Tagungsstätte des CVJM Altenstein (Slika 6).

Slika 6: Gostilna CVJM v Altensteinu

2. etapa: Altenstein-Zimmerau

V sončnem jutru sva začela 2. etapo od Coburga do Wasserkuppeja. Najprej sva šla mimo protestantske cerkve, turističnega informacijskega centra (Slika 7) in manjšega parka.

Slika 7: Turistično informacijski center Altenstein

Pot sva nadaljevala najprej čez polja in travnike, vendar se je kmalu pričel listnati in iglasti gozd, ki naju je pripeljal do regionalne ceste, ki sva jo tudi prečila. Po kratki hoji skozi gozd sva zopet naletela na osamljeno kamnito gmoto, ki v teh krajih velja za turistične znamenitosti. Gozd se kar nadaljeval. Pot je šla v glavnem navzgor, le na redkih delih navzdol, dokler nisva prišla do velikega kamnoloma, ki je imel vulkanski izvor. Tu sva videla večje in manjše črne zdrobljene skale t.i. bazalt, katere sva videla nasutega po makadamskih gozdarskih cestah. Tu sva se vzpela do razgledne panoramske točke, kjer so bili na dveh informativnih tablah (Slika 8) označene bližnje in daljne geografske točke. Med drugim tudi Visoki Rhön, proti kateremu sva hodila, kajti tam je najvišji vrh tega pogorja Wasserkuppe. Le-ta je tudi vulkanskega izvora.

Slika 8: Informacijska tabla, na kateri je zabeležen tudi Visoki Rhön

Iz panoramske točke sva se spustila v manjše mestece Maroldsweisach, pri čemer sva šla mimo tovarne BAG HBM Werk Zeilberg, ki je predelovala kamnine (balzit) iz vulkanskega kamnoloma. V tem mestecu se lahko okrepčamo, dvignemo denar ipd. (Slika 9).

Slika 9: Mestece Maroldsweisach

Iz naselja sva se dvignila nad mesto in čakala naju je hoja skozi gozd. Tu sva hodila po zaraščeni gozdni poti, pri čemer je korak zavirala visoka podrast (trava). Ko pa sva prišla v vas Birkenfeld, sva šla najprej mimo istoimenskega dvorca, ki so ga posodobili z bazenom (Slika 10).

Slika 10: Graščina Birkenfeld

Iz te vasi sva se usmerila proti majhni vasici Dipach, ki ji ni manjkal tako pogost bajer oziroma ribnik, ki je značilen za to frankovsko področje. Pot sva nadaljevala proti regionalni cesti, ki sva jo prečila po kakšnih 45 minutah hoje. Potem pa sva se mučila s hojo še naprej, vsaj 1 uro, da sva prišla v novo vas z bajerjem in je nosila ime Schwanhausen. Tu sva bila že pošteno izmučena glede na prehojeno razdaljo in konfiguracijo terena, zato sva naredila krajši postanek sredi vasi, kjer sva imela na voljo klopco (Slika 11).

Slika 11: Vas Schwanhausen

Zaradi nepazljivosti sva krenila kar proti Turingiji (nem: Thüringen), ki je bila pokrajina bivše Vzhodne Nemčije, kajti bila sva na meji med Bavarsko in Turingijo. Po nekaj minutah sem na GPS napravi opazil, da hodiva v napačno smer, zato sva se obrnila nazaj v vas in pri bajerju izbrala pravo smer proti najini zadnji vasi tega dne: Zimmerau. Ko sva se mimo pašnika, kjer so se pasli konji, dvignila na vrh brega, sva v daljavi opazila to vas, nad katero je dominiral razgledni stolp, ki je bil postavljen v bregu. Ko vidiš končni cilj dnevnega pohoda, je to najboljša stvar, ki se ti lahko zgodi, kajti v vsakem momentu ti je jasno, koliko moraš še hoditi, potem ko si prehodil večjo razdaljo, npr. več kot 20 km (Slika 12). Pri stolpu naju je čakala gostilna: Berggasthof Bayernturm, kjer sva se okrepčala in udobno prespala. Noč ni bila preveč vroča, kajti že v večernih urah so se pojavile nevihte, ki so pojenjale šele proti jutru.

Slika 12: Pogled proti vasi Zimmerau

3. etapa: Zimmerau-Irmelshausen

Po zajtrku v gostišču Berggasthof Bayernturm sva se z Mihom odpravila naprej po poti. Ker sva bila že zunaj vasi in na vrhu brega, sva zavila proti severo-zahodu, bolj točno proti vasi Asleben, ki je bila v tistem trenutku oddaljena več kot 10 km. Najprej sva hodila malo gor in dol po gozdu, dokler po vsaj 1 uri hoje nisva prišla do naravnega pokopališča sv. Uršula (Slika 13). Malo naprej od tega pokopališča je bila tudi cerkev sv. Uršule.

Slika 13: Naravno pokopališče sv. Uršula

Po strmem bregu sva se spustila do žitnih polj in po tem območju sva hodila več kot 1 uro, da sva prišla do prej omenjene vasi Asleben. Sledila je več urna hoja do naslednjih dveh vasi Eyershausna in Herbstadta, do katerih sva zopet hodila čez polja. Tu sva lahko hodila tudi po cestah, ki so bile narejene iz betona. Take poti so se občasno in na krajših razdaljah pojavljale tudi na drugih koncih, kjer sva hodila. Iz Herbstadta pa naju je čakal zadnji kos poti do najinega prenočišča v vasi Irmelshausen. Kmalu, ko sva zapustila vas Herbstadt, sva na severo-vzhodu lahko opazila velike gmote deževnih oblakov, ki so prihajali proti nama.

Slika 14: Nevihtni oblaki za vasjo Herbstadt

Ni minilo pol ure po zaznavi teh oblakov in začelo je močno deževati. Posamezni poki strel so opozarjali, da naju je ujela nevihta. Na srečo pa sva hodila po udobnih betonskih (Slika 15) in asfaltnih poteh, da vsaj blatna nisva bila.

Slika 15: Betonska cesta proti Irmelshausnu

Po kakšni uri hoje po dežju sva prispela na južni del Irmelshausna. Odpravila sva se v center vasi, kje je bila gostilna Pri lipi (Gasthaus “Zur Linde”) (Slika 16), kjer sva se okrepčala in prenočila. Gostilna slovi po dobri hrani v bližnji in daljni okolici. V času najinega obiska je prišla na večerjo večja skupina Rhön kluba, ki so bili vsi oblečeni v svetlo zelene majice. Oni skrbijo med drugim tudi za okoliške markirane poti, ki jih je več vrst z različnimi oznakami.

Slika 16: Gasthaus “Zur Linde”

4. etapa: Irmelshausen-Eußenhausen

Šteli so se zadnji dnevi julija 2019. Jutro je bilo oblačno, zato zunaj ni bilo vroče. Na začetku sva z Mihom hodila po ravnini. Na nekem polju sva opazila jedilne buče, kar ni bilo ravno običajno za te kraje, kjer so prevladovala žitna in koruzna polja.

Slika 17: Polje z jedilnimi bučami

Malo naprej so se pasli konji. Vsaj 1 uro sva potrebovala, da sva dospela do prve manjše vasi Höchheim. Od tu sva nadaljevala pot do vasi Gollmuthhausen, za katero pa naju je čakal krajši vzpon do roba gozda, ki je tam že dosegel svoj vrh (Slika 18).

Slika 18: Vzpon za vasjo Gollmuthhausen

Pričela se je makadamska gozdarska pot z značilno polkrožno obliko in nasuta z vulkanskim peskom bazaltom. Ob poti sva lahko opazila lovsko kočo in opazovalnica, ki so naju spremljale že od začetka najine poti. Le-te so bile narejene iz lesa, vendar različnih konstrukcij. Vsaj 2 ure sva hodila po lepših in slabših poteh, med drugim tudi po gozdnih stezah, ki so bile na nekaterih mestih zaraščene s travo in drugim rastlinjem. Najprej sva prišla do znamenja, ki je imel poleg križanega Jezusa, upodobljene 4 evengaliste : Mateja (človek angel), Marka (krilati lev), Luka (krilati bik) in Janeza (orel).

Slika 19: Znamenje pred mestecem Hendungen

Malo naprej so bili konji, sadovnjak jabolk in koze. Sledilo pa je spuščanje do mesteca Hendungen. Tu sva se okrepčala v mesnici in mimo mestne hiše nadaljevala pot do avtoceste, pri čemer sva se morala vzpenjati vsaj 45 minut po obširnih okoliških poljih. Tu so naju na najini levi strani ves čas spremljale veternice za elektriko (Slika 20).

Slika 20: Veternice za elektriko

Ko sva pod podvozom prečila avtocesto, sva se spustila do vasi Oberstreu, kjer sva pri žagi zavila proti največjemu mestu na najini poti Mellrichstadtu. Mesto je stalo na večjem bregu. V njega pa sva vstopila skozi športni park. Po 10 minutah hoje sva prišla v center mesta, ki so ga tvorili farna cerkev, glavni trg, dvorec … Po 15 minutah hoje sva prišla na obrobje mesta, kjer so bile živilske, tekstilne, železninske … trgovine.

Slika 21: Glavni trg v Mellrichstadtu

Vzpela sva se na vrh hriba. Od tu sva nadaljevala pot do vasi Eußenhausen čez obširna žitna polja, pri čemer sva prečila tudi lokalno cesto. Po ozki dolinici sva v 30 minutah dospela do kolovozne poti, ki se je vzpela nad Eussenhausen (Slika 22). Od tu pa sva potrebovala še 15 minut, da sva dospela do sobodajalke Luise Euring, ki običajno gosti pohodnike. Ponudila nama je poleg spanja tudi večerjo ter zajtrk. Nepričakovano pa nama je zjutraj posušila v svojem stroju za sušenje tudi najina oblačila, ki sva jih čez noč neuspešno sušila zunaj, kar je bilo prepisati zelo vlažnemu zraku. 

Slika 22: Vas Eußenhausen

5. etapa: Eußenhausen-Seenhütte

Z Mihom sva se zavedala, da se bova v tej etapi povzpela na Visoki Rhön (nem: Hohe Rhön or Hochrhön), katerega je najvišji vrh Wasserkuppe (940 m), vendar v 5. etapi bova šla le do gorskega hotela Seenhütte. Potrebna bo še 6. etapa, da prideva do prej omenjenega vrha. Na začetku sva hodila po gozdu, dokler nisva prišla na čistino, kjer so prevladovala žitna polja. V daljavi pa sva že zagledala vasico Völkershausen in stolp Lichtenburg (Slika 23) na vrhu hriba.

Slika 23. Pogled na hrib, kjer stoji stolp Lichtenburg

Ko sva dospela do vasice Völkershausen, sva se malo odahnila na klopci pod vaško lipo. Nato pa sva nadaljevala pot skozi gozd proti stolpu Lichtenburg.

Slika 24: Vas Völkershausen

Ko sva prišla na lokalno asfaltno cesto, sva po njej hodila okoli 2 km, dokler se nisva začela vzpenjati skozi gozd proti stolpu. Pot ni šla prestrmo v breg. Nekoliko se je naklon povečal le v zadnjem delu. Ko sva prišla do stolpa (Slika 25), sva se ga z zanimanjem ogledala in se usedla za eno izmed lesenih miz, ki so bili nameščene pred stolpom. Od obiskovalke, ki je sedela za sosednjo mizo in ji je družbo delal manjši pes, sva izvedela, da je gostilna v stolpu zaprta v torkih.

Slika 25: Stolp Lichtenburg

Kmalu sva nadaljevala pot proti Flandungenu. Čakalo naju je vsaj 10 km poti skozi gozd. Izmenjavale so se makadamske poti in gozdne steze. Tokrat nisva krenila po Evropski pešpoti E6, ker je tu naredila ovinek in se je po najinem mnenju pot samo podaljšala. Midva sva sledila Rhönski poti, ki je bila označena z modro puščico (Slika 26).

Slika 26: Označba za Rhönsko pot

Po monotoni hoji po gozdu, sva prišla do gorskega vrha, kjer je Rhön klub iz Flandunga postavilo lično leseno mizo s sedišči, smreka je bila še vedno okrašena z novoletnimi okraski, namestili so tudi križ in omogočili vpisno knjigo.

Slika 27: Vrh v gozdu

Od te točke sva potrebovala še slabo uro do Flandunga (Slika 28).

Slika 28: V bližini Flandungna

Ko sva prehodila to manjše mestece, sva se začela vzpenjati proti vasi Rüdenschwinden (Slika 29). Hodila sva po prijetni ozki asfaltni cesti, pri čemer sva bila deležna lepih panoramskih pogledov na bližnjo in daljno okolico, ki je bila postavljena v številne bregove in doline, pri čemer sta se izmenjavala gozd in žitna … polja.

Slika 29: Rüdenschwinden

Ko sva dospela do vasi, sva se začela vzpenjati proti gorskemu hotelu Seenhütte (Slika 30), ki je bil na višini 700 m. Izmenjavale so se makadamske ceste, planinske poti in na koncu sva hodila šo po lokalni asfaltni cesti, ki je šla mimo hotela. Na njej je bilo sorazmerno veliko prometa. V hotelu sva se okrepčala in spočila za zadnjo 6. etapo.

Slika 30: Gorski hotel Seenhütte

  6. etapa: Seenhütte-Wasserkuppe (940 m)

Po zajtrku v hotelu Seenhütte sva se odpravila proti najvišji točki pogorja Visoki Rhön (nem.Höhe Rhön), ki se imenuje Wasserkuppe (940 m). Najprej sva hodila po planoti skozi gozd, dokler se nisva začela dvigovati na višino 800 m. Ko sva prišla na ta del, sva lahko na najini desni strani zagledala goro Wasserkuppe. Na njej je bila na najvišji točki postavljena kupola, ki je bila žogaste oblike. Gora se ni strmo dvigovala v nebo, le posamezni deli gozdov so se nekoliko bolj strmo dvigovali nad nižjimi deli. Ta relief nam je bolj jasen, če vemo, da je na gori nekoč bil delujoči vulkan, ki je v zrak bruhal strašujočo, žarečo lavo, ki se je zlivala po pobočjih (Slika 31).

Slika 31: Pogled na goro Wasserkuppe

Vendar midva nisva mogla obdržati pridobljene višine, kajti med nama in goro je bila dolina, kjer se je nahajala večja vas z imenom Wüstensachsen (Slika 33). Ko sva prišla do razpotja, zopet nisva sledila Evropski pešpoti E6, ki je naredila kar velik ovinek in s tem se je dolžina poti močno podaljšala. Tokrat sva sledila puščici rdeče barve, ki je vodila skozi prej omenjeno vas na Wasserkuppe (Slika 32).

Slika 32: Smerokaz za Wasserkuppe, pri čemer sva sledila rdeči puščici

Ko sva se spustila v vas, za kar sva potrebovala 1 uro, sva se okrepčala v piceriji z imenom Rhön.

Slika 33: Wüstensachsen

Sledil je vzpon na Wasserkuppe, za katerega sva potrebovala slabi 2 uri. Na vrhu je bilo ogromno ljudi, ki so hodili po vrhu in posedali po gostinskih lokalih. Nekateri so spuščali tudi modele letal. Je pa Wasserkuppe že od začetka 20. stoletja nemško letalsko središče. Na vrhu imajo urejeno letališče z vzletnimi in pristajalnimi stezami (Slika 34). Na gori pa so tudi letala, katera sva lahko opazila, ko sva bila še oddaljena od gore, ko so vzletavala in pristajala. Na Wasserkuppeju sva končala najin pohod in se z avtobusom odpeljala do bližnje Fulde.

Slika 34: Letališče na Wasserkuppeju

Pohod je bil zanimiv predvsem zaradi pokrajine, ki je bila valovita, prepredena z gozdovi, travniki in polji. Le v zadnjem delu so se pojavili nekoliko višji vrhovi. Pred tem pa so bili ravno toliko visoki, da nisva hodila po ravnini. Teren kot naročen za nordijsko hojo. Ves čas sva hodila skozi številne vasi, ki so imele ruralni pridih. Malo večje kraje, skozi katere sva hodila, bi lahko preštela na prstih ene roke. Za boljši stik z ljudmi, bi potreboval boljše znanje nemškega jezika. Za konec lahko ugotovim, da sva bila z Mihom deležna kvalitetne turistične ponudbe, po zmernih cenah, ko sva hodila od Coburga do Wasserkuppeja.