1. ETAPA: BOLZANO-OBERRADEIN

Ko sem pred leti slišal, da je del poti E5 (pred leti sem hodil po E5 po Bretaniji) od Bodenskega jezera do Verona, ena najbolj hojenih evropskih pešpoti, sem na internetu poiskal ta del poti. Ugotovil sem, da obstaja knjiga o tem delu poti, ki je napisana v nemškem jeziku. V juliju 2017 je nastopil čas, da sva z Mihom vstopila na avtobus v Ljubljani in se odpeljala v Trst. Od tam pa z vlakom do Bolzana. Ko sva stopila na ulice Bolzana, sva lahko opazovala mesto in alpsko okolico okoli njega: gozdnata pobočja, ki so se končevala z golimi vrhovi z razrapanimi skalami, ki jih že leta obdeluje dež in sneg. Na teh pobočjih so izstopale posamezne gruče hiš, kjer so ljudje našli svoja bivališča skozi stoletja.

Bolzano

Do gostilne nad Bolzanom Gasthof Klaus, ki spada pod naselje Colle – Kohlern (1.200 m), mimo katere gre E5, sva se dvignila z vzpenjačo Kohlerer Seilbahn, ki se nahaja na južni strani Bolzana. Bolzano ima dve vzpenjače. Eno ima še v centru mesta, ki gre na hrib, ki se nahaja na severovzhodnem delu mesta. V tej gostilni sva tudi prespala. Potrebno pa je omeniti, da ta gostilna ni nudila kuhane hrane, ki pa jo lahko naročimo v gostinskem lokalu Gasthof Kohlern – Albergo Colle, ki je poleg že omenjenega. 

Gostilna Klaushof

Pohod sva začela naslednje jutro. Ponoči so bile manjše nevihte, ki so nekoliko osvežile ozračje in tla, ki so bile rahlo navlažene. Rahlo sva se začela dvigovati proti hišam in cerkvi nad gostilno. Sledila je hoja po gozdnih planotah, ki so so jih prekinjala manjša naselja in travniki, dokler nisva prišla do večjega naselja Deutschnofen. To naselje ima živilsko trgovino, pekarno, hotel, gostilne …

Katoliška cerkev Sv. Petra v Deutschnofenu

Tu sva nekoliko bolj jasno videla kamnito goro Weisshorn (it. Corno Bianco, slo. Belo goro), ki naju je v nadaljevanju spremljala vse do prenočišča v Oberradeinu, kjer sva si ji najbolj približala. Na zahodni strani sva lahko iz tega kraja videla v daljavi verigo gora, ki so bile visoke nad 3000 m.

Gore, ki se dvigujejo nad Deutschnofenu

Od tu sva se odpravila proti samostanu Gospe belega kamna (Maria Weissenstein). Že v dolini sva lahko videla v strmem hribu med drevesi kapelico Sv. Leonarda. Ko sva se vzpenjala proti samostanu, naju je ob poti spremljal križev pot. Šlo je za najin prvi večji vzpon, ki je trajal daljši čas. Ko sva prišla iz gozda, so se pred nama odprla pobočja pašnikov. Ko sva prišla na njihov vrh, se je na ravnini pojavil velik samostan, s cerkvijo, prenočišči, kipci … To mesto je leta 1988 obiskal tudi papež Janez Pavel II.

Samostan Gospe belega kamna (Maria Wießsenstein)

Od tu sva se skozi gozd odpravila proti Velikemu kanjonu Južne Tirolske (Geoparc Bletterbach ali Grand Canyon Südtirols). Ko se je teren prevesil navzdol, sva najprej prišla do gostinskega obrata Malga Laneralm, kjer sva se okrepčala. Po strmi gozdni poti sva se spustila v kanjon. Pot je bila na koncu opremljena s stopnicami na lesenih nosilcih. Skozi kanjon je tekel potok Schwarzenbach (Rio Nero). Po drugem bregu se je bilo zopet potrebno povzpeti na vrh, od koder sva se skozi gozd odpravila do vasi Radein, kjer sva prenočila v prenočišču Aquila Rossa.

Albergo Aquila Rossa

2. ETAPA: RADEIN-GFRILL

V sončnem jutru sva krenila proti večjima nasleljema Kaltenbrunnu in Trudenu. Najprej sva se spustila po strmi gozdni stezi, ob robu katere je bil križev pot, do lokalne ceste. Po njej sva hodila kar nekaj časa, da sva prišla do Unterradeina. Pot sva sprva nadaljevala po lokalni cesti, nato pa po gozdni poti do Kaltenbrunna. Od tu pa sva se po planinski stezi povzpela do naselja Truden. Tu lahko najdemo hotele, živilske trgovine, hotele … 

Truden

Iz Trudna sva se odpravila na planino Hornalm (1710 m), ki je bila druga najvišja točka najinega pohoda, kjer sva se okrepčala v planinski koči Malga Corno. Postregla nama je Srbkinja Dragana, ki je bila doma iz okolice Novega Sada. Od tu sva odšla proti zaselku Gfrillu, do katerega sva prišla po nekaj urah hoje, potem ko sva se najprej rahlo spustila po gozdni planoti. Na koncu se je pot strmo spustila do vasi, ki je šla po prazni strugi potoka. Prenočevala sva v gostišču Fichtenhof, ki je imel presenetljivo veliko gostov. Le-ta je bil lociran na planoti, na vrhu strmih bregovih, ki so se dvigovali nad dolino reke Adiže.

Prenočišče Fichtenhof

3. ETAPA: GFRILL-CEMBRA

Iz Gfrilla sva se po robu planote napotila proti jezeru Santo. Vsaj 2 ure sva hodila po kolovoznih in planinskih poteh ob robu planote, da sva zavila proti jugovzhodu. Na mestu, ki je bil ograjen z ogrado, sva lahko pogledala proti dolini reke Adiže. Opazila sva lahko večje število naselij, ceste, železniško progo, reko Adižo, polja, travnike … Na severu sva lahko videla Bolzano, kjer sva začela najin pohod. Potem, ko sva zavila proti jugovzhodu, se je gozdna pot še vedno spuščala in dvigovala. Okoli 13. ure sva prispela do jezera Santo. Ob jezeru je bilo večje število ljudi, ki so poležavali na soncu oziroma so se zapletli v pogovor v stoječem položaju. Redki od njih so plavali v jezeru. Opazila sva tudi čoln na vesla, ki ga je poganjal starejši moški. Z njim pa se je prevažala še ena mlajša oseba. Po krajšem počitku na leseni klopci ob jezeru, sva se odpravila iz planote proti dolini. Najin končni cilj je bilo naselje Cembra. Planinska pot, ki je vodila v dolino, se je hitro strmo postavila navzdol. Opazil sem strma pobočja, ki so se zaključevala v soteski, po kateri je tekel potok. Pot je bila prekrita z večjimi in manjšimi okroglimi skalami, ki so oteževale hojo navzdol. Po takšni poti je bilo potrebno hoditi vsaj 1 uro. Nato je postala bolj položna in lažje prehodna, saj je bilo okroglo kamenje na določenih delih s pomočjo malte preoblikovano v kompaktno pot, ki je služila spravilu lesa iz gozda. Ko sva prišla v dolino, sva pred seboj zagledala naselje Faver. Iz Favera sva odšla do najinega hotela Europa, ki se je nahajal v naselju Cembra.

 Hotel Europa

4. ETAPA: CEMBRA-PALAI

Iz Cembre sva se odpravila proti Palaiu. Na začetku sva hodila skozi center Cembre, kjer sva lahko opazila lekarno in druge trgovine raznih trgovskih strok. Glavno cesto so obkrožale urejene in dokaj mogočne hiše, kar je izpričevalo, da gre za dokaj bogat kraj. Med Cembro in Faverom so se pred nama odprli vinogradi, ki so se razprostirali po številnih pobočjih, ki so se končevali v soteski, po kateri teče reka Avisio. V teh vinogradih pridelujejo vino Rizvanec (sinonim: Mueller- Thurgau). Po pobočjih sva lahko opazila številna večja in manjša naselja. Oči pa niso mogle spregledati nekaj kamnolomov, ki so se zajedali v določene hribe. Iz kamenja, ki so ga izkopali v teh kamnolomih, so izdelali rdeče in sivkaste kocke, s katerimi so tlakovali ceste, ulice, dvorišča v domačih in tujih krajih.

Med Cembro in Faverom

Šla sva skozi center Favera in se na obrobju tega naselja strmo spustila skozi vinograde do soteske reke Avisio. Od tu pa sva se povzpela do prve vasice z imenom Piazzo, kjer sva se okrepčala v trgovini. Iz te vasice sva se strmo vzpela med vinogradi do naslednje vasi Segonzano, ki pa je ležala že visoko v hribu. Le-ta je imela tudi lično cerkev. Ko sva se dvignila nad vasjo po lokalni cesti, sva bila že v bližini t.i. piramid. Ob cesti je bilo zagrajeno mesto, označeno s tablami, ki so naznanjale, da smo prišli do prvega sklopa t.i. naravnih piramid. Ko sem se jih od bližje ogledal, sem ugotovil, da so rdečkastega odtenka, špičaste oziroma valjaste oblike in ne prav čvrstega videza, ki jih voda, sneg in led oblikujejo skozi čas. Od tu sva se odpravila proti naselju Quaras. Ko sva hodila po lokalni cesti, se je pred nama ustavil avto z belgijskimi registerskimi tablicami. Starejši moški naju je povabil na svoj dom v Quizu, ki ga obišče nekajkrat na leto. Na njegovem domu sva se okrepčala, spoznala njegovo mamo, ki je štela že 94 let in brata.

Piramide

Po tem odmoru sva se po gozdni poti odpravila proti vasi Centrale, ki se nahaja še višje na hribu. Iz te vasi pa sva odšla po lokalni cesti do najinega končnega cilja, ki je bil v vasi Pelai im Fersental (it. Palu del Fersina). Vsaj 3 ure sva hodila po tej cesti, ki se je najprej dvignila do prelaza Redebus (1455 m) in potem spustila do prej omenjenega naselja. Tu sva prenočila v prenočišču Rosa Alpina.

Prenočišče Rosa Alpina

5. ETAPA: PALAI-LEVICO 

Najina zadnja etapa od Bolzana do Levica naju je vodila čez 2 dvatisočaka: Monte Gronlait (2383 m) in Monte Fravort (2347 m). Že takoj po štartu iz vasi Palai sva se začela vzpenjati po lokalni cesti do najvišje ležečih hiš. Tu pa sva skrenila na planinsko stezo, ki naju je vodila mimo planšarije. Iz steze sva stopila zopet na lokalno cesto, po kateri sva se vzpela višje v hrib, kjer sva zopet stopila na planinsko pot, ki naju je vodila do jezera Erdemolo (2036 m), kjer je tudi planinska koča, ki pa je bila v času najinega obiska zaprta. Pot je bila ves čas zelo strma in jo je obkroževalo redko iglasto drevje, predvsem macesen. Iz jezera se je bilo potrebno strmo vzpeti proti prelazu Lago (2213 m). Od tu pa je bilo potrebno priti do naslednjega prelaza pod goro Monte Gronlait. Do tja je vodila prepadna pot, ki je bila na določenih mestih opremljena z nosilci za jeklenice, ki pa niso bile nameščena. Pot je bila prehodna brez večjih težav. Iz prelaza, ki je bil na višini 2152 metra, se je bilo potrebno zelo strmo vzpeti na goro. Na določenih mestih je bilo potrebno prečiti skalnate plošče, ki pa so imele dovolj vdolbin in niso bile prestrme, da jih je bilo moč prečiti. Iz vrha gore je bil lep pogled na vse strani. Lepo je bil viden tudi Levico na jugovzhodni strani. Iz tega vrha se je bilo potrebno spustiti do naslednjega sedla pod goro Monte Fravort. Ker sem bil na tem delu že zelo utrujen, sem se odločil za krajši spust, da sem prišel do mulatjere. Po njej sem obkrožil Monte Fravort in po 1,5 ure hoje prišel na mesto, kjer se je nadaljevala E5. Tu sva se srečala tudi z Mihom, ki se je povzpel na Monte Fravort in po grebenu spustil do že omenjenega mesta. Od tu sva nadaljevala pot do planinske koče Malga Masi, kjer sva se okrepčala in prenočila.

 Planinska koča Malga Masi

Naslednje jutro sva se po makadamski poti spustila do kraja Vetriolo, od koder sva se z avtobusom odpeljala do Levica.

 Gostilna v Vetriolu z avtobusno postajo

Na pohodu po E5 od Bolzana do Levica naju je spremljajo sončno vreme brez vetra in megle. Šla sva mimo številnih družbenih in naravnih turističnih znamenitosti. Gostinska in trgovska ponudba je bila zelo dobra. Ljudje ob poti in v gostinskih lokalih so bili prijazni. Srečevala pa sva se z dvema narodoma, ki živijo na tem območju: Nemci in Italijani. Pot je bila zelo dobro označena, zato je bila uporaba GPS naprave potrebna samo na redkih mestih in kot pomoč pri držanju pravilne smeri. Z avtobusom (relacija: Ljubljana-Trst) in z vlakom (relacija Trst-Verona-Trento-Bolzano) se dokaj hitro pride na začetek pohoda. Če se odpravimo iz Ljubljane ob 7:30, smo lahko v Bolzanu ob 14:00. Morda se še kdaj odpravim na preostali del poti iz Bodenskega jezera do Verona. Če mi bo to uspelo, pa bo pokazal čas. Vsekakor bi si to želel.

Levico (507 m)

GPS sled E5: Bolzano-Levico

Foto-Galerija pohoda po E5: Bolzano-Levico